Flash Logo.

Contact Us

Norma Delaney
E. Garret Annofsky

675 Witter Gulch
Evergreen, CO 80439 USA

303.679.8878
303.679.8848 fax

norma@newbreath.net

egarret@newbreath.net


Zgodba o Mariji Magdaleni

Davno tega« zgodba je tole... V daljni deželi se dogaja, daleč stran od tu. Nekoč, kot mnogi rečejo »starim časom«.

Vdihni z menoj ta trenutek, globko vase se spusti, udobno naj ti bo. Tole je zgodba, ki bi jo moje srce danes res rado podelilo s tabo.

Vem, da je Tobi povedal zgodbo, ki je »davno tega« okvir za Marijo Magdaleno, ampak moja zgodba o Mariji Magdaleni je drugačna. Moja zgodba prihaja iz mojega notranjega bistva, kjer moja duša ljubi in rada deli.

Bila je mala deklica z imenom Marija, rojena v mestecu Magdala, v deželi Izrael. Njen oče se je ukvarjal z ribarjenjem v Galilejskem morju. V tistem času je Galileja bila precejšnje morje vode. V tej sveti vodi so takrat bile, in še vedno so, zelo majhne občutljive ribe, ki so veljale za zelo slastne. Veliko povpraševanje je bilo po teh ribah.

Rimljani so vladali na tem področju in Rimljani so bili bogati in pripravljeni plačat za to delikateso. Marijin oče je lepo zaslužil za družino. Udobno je živela. Mariji ni bilo treba delat in učili so jo pisat in čitat, kar je bilo neobičajno v tistih dneh. Zelo dobro so živeli.

Naprej v času pa je prišel dan plačila standardnega davka na glavo za vse Žide. Bili so vdana židovska družina in dejavna v svoji veri. Tako je prišel čas odhoda v Jeruzalem, da izpolnijo nekatere religiozne obveznosti in plačajo davek na glavo. In cela družina je morala it dokazat količino plačanega davka.

Ker je bila družina precej vplivna in premožna, ni želela odpotovat brez kuharjev, varušk za otroke in ostalega, kar jim je omogočalo najprej poskrbeti za udobje. S seboj so vzeli dosti šotorov in živali, dosti srečnih opravil je bilo potrebnih pred odhodom. Magdala je bila zelo oddaljena od Jeruzalema. V tistem času je to bila velika ekskurzija.

Marija je bila navdušena nad obiskom Jeruzalema. In tako so šli in ob poti šotorili v njihovih, za tisto dobo, za tisti čas udobnih šotorih. Mnogi bi temu rekli luksuzno kampiranje.

Na poti od doma do Jeruzalema so Marijino posteljo pogrinjali po zemlji, to je bila navada vsako noč. Ko je tam ležala, je opazila, da jo izpod odej in stvari, nekaj zbada. Pomislila je: »Kamen mora bit, zato bom vse odstranila, da najdem kamen.« Kako je bila presenečena, ko je med brskanjem po zemlji našla majhen kipec, majhen kipec gospe, najlepše gospe, kar jih je kadarkoli videla. Njeno srce je pelo od veselja: »Kako izjemen kipec!«

Kiparjenje je bilo delo Rimljanov. Za napačne bogove je šlo, za idole, za te stvari. Prepovedano je bilo. A Marija je gledala v obraz tega lepega kipca in bila vzhičena: »Kakšna lepota!« Vedela je, da to mora bit ena od rimskih boginj, a bila je tako lepa.

Odločila se je, da jo bo shranila čez noč. Da spi z njo in ji govori, podeli zgodbe z njo, vso čudovito domišljijo male deklice. »Kako zabavno je imet to novo prijateljico. In jutri jo bom dala očetu, ker vem, da je v nasprotju z njegovimi učenji.«

Problem pa je bil, da je njeno srce pelo in pelo v prisotnosti tega kipca, čeprav je njena glava rekla: »Jaz pravila poznam«. Majhno dekle pojoče srce včasih bolj vodi kot pravila.

Tako jo je dan za dnem skrivala v svojih stvareh, da jo skrbniki in njena služabnica ne bi našli. Če bi kdorkoli našel kipec, je vedela, da bi ga dal očetu, ki bi ga uničil. Ni se mogla pripravit do tega, da bi to naredila.

Marija se je kmalu znašla v pogovoru s prijateljico, s svojo novo prijateljico, ves čas. Kako zabavno! Govorit prijateljici, posebni prijateljici pravit svoje skrivnosti, stvari, ki jih ni hotel slišat nihče drug. Končno je enkrat ugotovila, da ji prijateljica govori nazaj. Kako čudovito! Slišala je lahko njen glas. Prijateljica je govorila njej, ona je govorila prijateljici. Kako čudovito! Življenje je res bilo dobro.

Po določenem času je družina začela opažat, da se Marija kot dosti pogovarja sama s seboj. Oče se je zelo vznemiril. »To se v vasi ne sme razvedet. Ne sme se razvedet, da Marija govori sama s seboj ali da sliši glasove. Ne bomo dobili moža zanjo, če se to razve.«

Odpeljali so jo v daljno mesto k rabinu, za katerega so slišali, da izganja demone. Ker sliši glasove, mora bit obsedena. »Treba je poskrbet zanjo. Karkoli rabite narest, naredite nekaj,« so bile očetove zapovedi. Rabin je naredil svoj obred in jo poslal domov. A Marija je še vedno govorila in slišala glasove.

Oče se je odločil: «Bolje, da hitro naredimo nekaj, preden se tole razve. Zato, veste kaj... Prav zdaj bom vsem sporočil. Takoj ji bomo našli moža. Malo mlada je, a bo šlo. Dovolj je stara. Veliko doto lahko plačam. Lahko nam najdem dobrega zeta in zanjo moža. Vse to bogastvo imam v ribiških čolnih. Sprejel ga bom v ribiški posel. Dobra skušnjava bo to.«

Niso imeli težav najti nekoga, ki bo poročil ubogo Marijo. Na srečo je prvi dan stopil naprej primeren snubec. Fant ni dojel, da govori sama s seboj in sliši glasove. Potem pa je družina zgubila srce in pogum, ko se je končno razvedelo.

Marija je rodila otroka, malo deklico, malo deklico, ki jo je oboževala. Ljubila je hčerko z novo količino ljubezni, ki jo je dovolila in odkrila v ljubezni do kipca gospe. Glasovi in govorjenje so se okrepili, celo vas se je zdaj zavedla. »Uboga Marija,« so vaščani stalno govorili med seboj.

Marijina dva brata sta jo res ljubila, saj sta vedela, da je bila zelo zelo ljubezniva, nežna in ljubeča sestra. Takrat sta slišala za moškega, ki je prihajal tam skozi. Znan je bil po tem, da je sposoben ozdravit ljudi. Ime mu je bilo Janez Krstnik. Zgleda, da je Janez vedno stal v reki ali potoku in govoril: »Krstil te bom in te opral grehov.«

»Kdo ve, kaj, to pomeni, a mogoče ji Janez lahko odpravi številne grehe, ki povzročajo glasove. Marijo bova peljala, da vidi Janeza Krstnika in otroka bomo pustili doma z možem in z očetom.« Kot veš, so vsi živeli skupaj, kot je takrat bila navada. Marija je srečna odšla z bratoma, da bo končno ozdravela.

Ko so prišli tja, so bili presenečeni; tam je bilo vsaj tisoč ljudi. Tega niso pričakovali. Mislili so, da bodo obiskali rabina in se takoj vrnili. Ni se tako izšlo.

Morali so zunaj šotorit in počakat, da pridejo na vrsto. Med čakanjem je prišla druga skupina. Ko je ta skupina čakala, je njihov rabin nekaj učil. In Marija je lahko slišala njegov glas in vedela je, da mu mora sledit in bolj pazljivo prisluhnit. Njegovo učenje je bilo zasvojljivo in zvok v njegovem glasu, zvok v njegovem glasu jo je poklical iz globin njenega bistva. Ime mu je bilo Ješua. Tudi on se je prišel krstit.

Vsak od njiju je bil krščen v primernem času. Ješua je naprej govoril in učil o stvareh, o katerih je pelo Marijino srce. Vedel je, da glasovi, ki jih sliši, niso zli, da niso bili znak hudiča, ampak v resnici pravi čudež, ki ga je slišal tudi sam v sebi.

Po določenem času je bilo za Ješuo pomembno odit in it svojo pot. In rekel je: «En dan spet bom prišel tu skozi. Ko pridem drugič, boš vedel/a, če mi boš izbral/a sledit.«

Marija je šla z bratoma domov, ni pa mogla nehat razmišljat o mladem rabinu in njegovih učenjih. Dotaknila so se njene duše, saj so bile njegove besede – besede, ki jih je slišala v svoji globini.

In res je enkrat prišel skozi. Prišel je v mesto Magdala, kjer je živela, in razglasil:«Jaz sem tu, čas je zdaj.«

Rekla je očetu, rekla je možu, rekla je družini: »Zdaj moram z Ješuo. Študirat moram z njim. Uči tako čudovite stvari, jaz moram it.« Kljub presunjeni družini je šla.

On je k sebi poklical svoje učence in potovali so iz mesta v mesto. Marija je zdaj potovala z njimi, poslušala je, se učila. Toda ves čas, ko je govoril svojim učencem, je Marija slišala stvari za besedami. Vedno je slišala, kar je govorilo njegovo srce, kar je pel njegov duh. In tako je bilo, da so ene besede stavke začele, srčne besede pa končale, stalno v istem ritmu. Marija je vesela v sebi pela... Ja, ja.

Ko je prišel čas, je Ješua rekel: »En del našega dela je končan. Želim, da greste domov in se poslovite od družin. Če me boste izbrali spremljat preostanek poti, se morate zdaj poslovit od družin. Za delo, ki je pred nami, gremo v Jeruzalem.«

Marija je šla domov, da bi videla hčerko, da bi videla svojo družino, da bi ji povedala o tem čudovitem učenju. Da bi z njimi podelila o tisočih, ki prihajajo. Kakšen dar je bil, bit del vsega tega. Na njeno presenečenje, na njeno grozo in šok pa... Ko je prišla domov, so bila vrata zasunjena. Vsa vrata so bila zaklenjena. Stalno je klicala: Jaz sem, Marija, tvoja hči, tvoja žena, tvoja mati! Doma sem, spustite me noter!«

Končno je prišla ena od služabnic. »Vaš oče pravi, da morate oditi. Nikoli več naj bi se ne vrnili. Nikoli več ne morete videt otroka, ki je vaš. Saj po židovski modrosti je znano, da ženska, ki potuje z moškim, ki ni njen mož, res je prostitutka. Od zdaj naprej vas bodo imenovali prostitutka. Nikoli več ne boste videla otroka.«

Marija je rabila nekaj časa, da je to verjela. »Ta razglasitev ni možna, ni možna. Moj oče me ljubi. Njegovo srce se bo omehčalo, vem, da se bo«, so bile besede, ki si jih je stalno ponavljala. Še dan za dnevom se je zadrževala okrog hiše. Nihče ji ni odprl vrat.

Končno je v velikem obupu odšla, vrnila se je k Ješui in učencem. Čas je bil za končanje potovanja v Jeruzalem, za preostanek dela, ki ga je obljubil Ješua. Povedala mu je o zlomu srca, ker ni videla otroka. V bolečini mu je povedala za očetove besede.

Videl je v njeno srce in dušo in poznal darilo, ki ga je prinašala njegovim učenjem, njegovemu delu. Vedel je čistost strasti njene ljubezni do njegovih učenj, ceno, ki jo je plačala, da je lahko sledila. Sočutje kot še ne ga je napolnilo zanjo, za druge, ki bodo sledili njegovim učenjem. Tako se je rodilo sočutje, ki mu bo služilo do konca njegovega časa.

Kot je nadaljeval s svojimi učenji, tako sta se razkrivala potovanje in zgodba. Šli so v Jeruzalem in izpolnili stvari, ki je rekel, da se bodo zgodile. Marija je vedno vedela polnejša učenja njegovega srca. Učenci so slišali njegove besede; ona je spremljala polno učenje.

Ko se je bližal čas izpolnitve končanja, je rekel Mariji: »Ti si tista, ki jo bom poklical po smrti. Poklical te bom, da pridi, da boš ti tista, ki bo razglasila mojo vrnitev.«

In tako je nekega dne naenkrat slišala glas: »Marija, zdaj je čas. Pridi, pridi, Marija.« Tekla je mimo straž do prostora, kjer je bil položen v grobnico in kjer pravi zgodba, da je izginil. Kmalu je opazila: »Tukaj je on. On je tukaj. Vidim ga. Čutim ga. On je tukaj.«

In tako je, kot je obljubila, stekla iskat ostale. »Pridite pogledat, on je tukaj, on je tukaj, ni zares odšel. Z vami želi govorit, pridite.« Učenci ga niso takoj videli, a ljubezen in veselje, ki ju je delila Marija, sta jim omogočila večje zavedanje. »Ja, ja, prišel je izpolnit ostanke svojih učenj.«

Dolgo po tem, ko je odšel, je Marija skušala zapolnit vrzeli v razumevanju učencev, kjer so mislili, da so ga razumeli, a ga niso. Njihovo ljubosumje je bilo enako očitno kot v času Ješuinega življenja, saj so bili prepričani, da je Ješua Mariji povedal stvari, ki jih njim ni. Zelo ljubosumni so bili. Ljudje poznajo dosti iger strahu; celo sledniki Ješue so poznali igro ljubosumja.

V času, ki je sledil, je bilo zelo jaso in zelo pomembno, da je Marija upoštevala preostanek njegovih navodil. Obljubila je, da bo mater Ješue odpeljala iz Jeruzalema. Preganjale so jo avtoritete; tako kot učence so jo iskali, da bi jo uničili. Vsi so predstavljali grožnjo vodjem Starih učenj.

In tako je Ješuin stric, Jožef iz Arimateje, ki je bil zelo bogat, vzel Marijo Magdaleno in mater Marijo v Anglijo. Nekaj zemlje so imeli tam, lahko so si ustvarili nov dom, novo življenje. Lahko so ostali in živeli, ne da bi ogrožali religiozna učenja v Izraelu.

Čez čas je mati prešla na drugo stran. Marija Magdalena je izbrala it v južno Francijo in tam preživet ostanek življenja, medtem ko je nadaljevala s poučevanjem. Vedela je, da je z učenji pomembno nadaljevat v zatišju in osami, samo za tiste, ki so jo prišli osebno poslušat. Ni hodila povsod okrog in ni pridigala. Delala je samo s tistimi, ki so prišli in imeli odprta srca. In v času je prešla na drugo stran.

Marijina hči je zrastla v mlado žensko, živela je življenje tradicionalne židovske ženske. Preden pa je njena varuška umrla, ji je prinesla zalogo pisem, ki jih je zbirala in skrivala pred očetom, skrivala pred možem. Rekla je: »To je od vaše matere. Vaša mati je zelo redno pisala. Nihče ni dovolil, da bi jih vi dobila, a jaz sem jih shranila.«

Hči je pisma brala, da bi odkrila: »Kdo je bila moja mati? Ta čudna ženska, ki je odšla?« In pisma so bila polna strastnih učenj Ješue, vsega, kar se je učila Marija. Vse, kar je odkrivala v svojem raziskovanju, je želela podelit s svojo hčerko.

Ko je hči brala pismo za pismom, je vedela, da mora it v Francijo poiskat Marijo. Morala jo je srečat, morala jo je osebno videt. A obupana je odkrila, da je mati prešla na drugo stran.

Tako je v živ in ljubeč spomin, kot priznanje in v čast gospe, ki si je upala sledit srcu, svoji strasti, hči dala narest kip, posvečen lastnici resnice, Mariji Magdaleni.

Postala je dih sočutja, ki je poznal besede, še preden jih je Ješua izgovoril.

To zgodbo sem podelila, da bi drugačna svetloba posijala na potovanje gospe, ki še danes straši mnoge ljudi. Ker ni ostala v tipični vlogi, določeni za ženske, za žene... In tako... še danes budi občutke, človeški pogum, sočutje in ljubezensko zvezo človeka s svojo lastno dušo.

* * *

prevedla Jasta Prava